Če ste se zadnje dni kaj potikali po gozdovih, mokriščih, ob rečicah in potokih in vas je med sprehodom zmotil vonj po česnu, potem ste bili v bližini rastišča čemaža. Nekatere, tako kot mene, je presenetil, drugi, so se podali ponj z namenom. V časopisu smo prebirali ves ta čas kako je čemaž zdrav in oh in sploh, da ga je treba pojesti toliko kot ga lahko. Seveda sem potem na tem rastišču, kamor sem zašla, nabrala dve zvrhani vreči, torej skoraj 5 kil čemaža! Doma me je najprej čakalo skrbno prebiranje – bojda se rade v rastišča pomešajo tudi šmarnice katere listi so sila podobni čemaževim, a so za spremembo strupeni. Torej ko sem ločila te, ter razne požke, pajkce in vejice sem ga skoraj celega zmiksala skupaj z dobrim olivnim oljem, malo osolila in ga spravila v pasterizirane lončke. Ta bo zdržal vsaj pol leta. Iz preostalih listov pa sem naredila kar nekaj receptov – teden čemaževe kuhinje in doma smo od zdravja sijali kot lampijončki!

Najprej sem naredila juho iz kuhanega mladega krompirja in čemaža, potem polnozrnate makarone s čemažem, paradižnički in jajčevci, nato v ponvi pečen brancin s čemaževimi njoki, za zajtrk sem naredila omleto s čemažem in kaviarjem, namaz za na kruh in tako dalje. Čudovito pa se je obnesel tudi v kariju, ki sem ga naredila iz spomladanskega jagenjčka in kokosovega mleka. Jutri bom verjetno naredila še slan skutni študelj s čemažem… Čemaž se resnično poda skoraj vsaki jedi, ki zahteva kanček okusa po česnu. In nekar ne mečite stran čebulic in cvetk. Tudi te so užitne in se jih lahko uporabi kot okusen okras na jedeh ali pa se jih vloži v kisu.