Marco Pierre White je svoj predpasnik odvrgel že kar nekaj časa nazaj in med drugim postal tudi zelo podjeten restauranteur. Podpisan je pod več zelo uspešnih londonskih restavracij, najbolj znana pa sta njegova Steakhousea. Ta v katerem sem si jaz privoščila odlično kosilce se nahaja v predelu Chelsea na Kings rd.

Interier je okusno opremljen meni pa je zelo klasičen ne preveč avanturističen ampak tisto kar ponujajo je pripeljano do maksimuma okusov. Jetrca so bila v piko pripravljena, najbolj težko pa sem se poslovila od zadnjega grižljaja sticky toffee pudinga s sladoledom.

Slow roasted pork belly

Triple cooked chips

Calves liver and dry cured bacon

Sticky toffee pudding

Kaj konstituira dobrega kuharskega mojstra? Vzdržljivost, predanost, osredotočenost in precejšnja mera samozavesti. In kdo postane izjemen kuharski mojster? Le peščica in le tisti, ki so dobro oboroženi s pogumom in kreativnostjo, in pripravljeni na življenje v katerem postane ogenj tvoj najboljši prijatelj. Marco Pierre White je eden takih. Je izjemen, bil je oklican z enfant terrible in je vsekakor brez primere.

Svojo zgodbo začne v mestu Leeds, kjer odrašča skupaj z dvema bratoma ter mamo Marijo in očetom Frankom. Oče dela kot kuhar v bližjem hotelu in starejši brat Clive kot pomočnik v kuhinji. Nekaj dni po rojstvu četrtega sina, Simona, umre mama Maria. Marco je takrat star 6 let. Marcov oče ne more preboleti smrti svoje žene in za otopelega vdvovca postane vzgoja nebogljenega dojenčka prevelik zalogaj, zato ga posvoji ženin brat, Marcov stric. Nekaj časa živijo v istem naselju kot Marcova družina potem pa se preselijo v Italijo. Takrat se za malim bratcem izbrišejo popolnoma vse sledi. Kljub vsemu se zdi, da se življenje le začne umirjati – Marco hodi v šolo, ob prostih dneh z očetom zahajata na pasje dirke in čez počitnice na morje. A ko je Marco star 10 let ga oče nekega večera preseneti z novico. Doktor mu je postavil diagnozo – rak na pljučih in pet mesecev življenja. Dečka se zato polasti neubežen strah, da se bo nekega dne zbudil in našel mrtvega očeta. Ponoči se boji zaspati zato začne trpeti za nespečnostjo. Navada na malo spanca mu kasneje, kot kuharju, precej koristi. Zgodba pa se le ne konča tako slabo. Marcov oče umre častitljive starosti, šele v svojih sedemdesetih letih. A zaradi slabega zdravja oče ni sposoben delati tako intenzivno kot prej zato se soočijo s precejšnjim pomanjkanjem. Marco se zboji, da bo moral zaradi finančne stiske od doma, zato je postane skoraj obseden z različnimi opravili, ki bi doprinesla k skupnemu zaslužku. Vsak dan pred začetkom pouka dostavlja mleko in po koncu pouka raznaša časopis, čez vikende pa dela kot caddy na igrišču za golf. Ko mu tu in tam ostane kaj prostega časa le-tega rad preživlja v naravi. Najraje je z bratom lovil ribe ali divjad.

V šoli je bil Marco precej svojeglav in velikokrat v navzkrižju z avtoriteto. Šole ni zaključil, a vedel je, da se za preživetje lahko zanese le na samega sebe. Oče mu je svetoval naj tudi on postane kuhar, češ da bodo ljudje vedno lačni. Oblekel je svoja najboljša oblačila, obul spolirane čevlje in potrkal na zadnja vrata Hotela St. George. Od takrat naprej se je Marco popolnoma osredotočil na svojo kariero. Bil je marljiv in neznansko vzdržljiv, in imel je gon… zato ga rigorozno delo kuhinjskega pomočnika ni motilo. Če ne drugega, se je učil učinkovitosti in discipline. Kmalu so ga zadolžili za pripravo zajtrkov, nato je pripravljal solatne krožnike in kosila. Priučil se je biti mesar kot tudi slaščičar. Delal je po 16 ur na dan. Tudi, ko je imel prost dan, je prišel v kuhinjo. Punce ni imel in niti ga niso prav dosti brigale. Edina stvar, ki ga je zanimala je bila priprava hrane. Oddaljil se je tudi od očeta. Ko se je takrat sedemnajstletni Marco odselil od doma in ko je oče spoznal svojo drugo ženo, se je odnos med njima ohladi in se celo prekinil. Marco nove partnerke nikakor ni mogel sprejeti. Nihče ni mogel nadomestiti njegove matere.

Po spletu naključij in zaradi svoje odločnosti je Marco zamenjal kuhinjo in se pridružil ekip restavracije The Box Tree, kjer so takrat delali najboljši angleški kuharji. Restavracija je bila ena od edinih dveh angleških restavracij z michellinovima zvezdicama. Tam so stregli jedi kot nikjer drugje in Marco je postal popolnoma obseden s hrano. V tako edinstvenem in kreativnem okolju je tudi sam začel oblikovati svojo kuharsko filozofijo. Za tem se je Marco preselil v London in  na podlagi referenc dobil službo v restavraciji Le Gavroche – v drugi restavraciji z dvema michelinovima zvezdicama. Zaradi svojega temperamenta je moral zamenjati marsikatero kuhinjo. Medtem časom, ko je iskal priložnosti za delo v najboljših restavracijah je delal tudi v mesnici in vodil je pub, kjer se je spoznal z rdečelasim pomočnikom – američanom Mariom Battalijem. Vodenje puba je bil precej dobičkonosen posel, vendar se je čutil kreativno neizzvanega. Zato si je našel delo v priznani a zloglasni kuhinji restavracije Le Manoir.  Od tam so kuharji odhajali kot po tekočem traku. Med rekruti je bil tudi fant v volnemen puloverju, takrat dvajsetletnim Heston Blumenthal. Ostala sta dobra prijatelja. Marco si je celo izmislil ime za Hestonovo restavracijo, sedaj eno najboljših restavracij na svetu – The Fat Duck. Restavracija Le Manoir je do danes izšolala 28 chefov nagrajenih z michelinovimi zvezdicami.

Marca so torej izšolali najboljši chefi v državi zato je bil čas, da gre na svoje. S poslovnima partnerjema je odprl restavracijo Harveys. Prepuščen je bil samemu sebi in svojim ambicijam. Prav vse je postavil pod vprašaj – zakaj uporabiti to, namesto tega, zakaj ta okus ustreza temu, kako dolgo naj se kuha … In tako dolgo ni odhehal, dokler si na vprašanje ni odgovoril in bil z odgovorom zadovoljen. Harveys je še na leto odprtja dobil prvo michelinovo zvezdico in leto kasneje še drugo. V hotelu Hye Park je Marco delal kot chef-patron in bil tam nagrajen s 3 zvezdicami. Takrat je bil star 33 let in postal je najmlajši in edini angleški chef s tremi michelinovimi zvezdicami. Kljub temu, da je bil na višku svoje kariere, slaven in izjemno uspešen, se leta 1999, po 17 letih dela v kuhinji, odloči za upokojitev. Bojda je čutil, da je dosegel prav vse kar profesionalni kuhar lahko doseže, prav tako pa se mu je zdelo zamalo, da njegovo delo ocenjujejo in kritizirajo ljudje, ki imajo manj znanja kot on sam. Zato je 23. decembra zadnjikrat kuhal za goste nato pa vrnil vse prejete michelinove zvezdice. Kasneje se raje posveti restavraterstvu. Leta 2008 odpre restavracijo MPW Steak & Alehouse in 2010 še Kings Road Steakhouse & Grill in pa pub Marco Pierre White’s the Swan Inn. Kot tv kuharski zvezdnik debitira v zloglasnem televizijskem resničnostnem šovu Hell’s Kitchen katerega je pred njim vodil njegov nekdanji vajenec Gordon Ramsay.