The Omnivore’s Dilemma: A Natural History of Four Meals

The Omnivore’s dilemma je druga knjiga o hrani, ki mi je rahlo spremenila pogled na hrano in prehranjevanje. Prva je bila The China Study, ki so jo napisali T. Colin Campbell, Jacob Gould Schurman in Thomas M. Campbell. Na kratko – v knjigi The Chinese study pisatelji vlečejo paralele med uživanjem živalskih prehrambenih izdelkov in kroničnimi boleznimi kot so rak na dojkah, prostati, želodcu in boleznimi srca in ožilja. Precej zloglasna knjiga, predvsem zato ker so izsledki rezultat 20 letnega razikovalnega dela.

The Omnivore’s dilemma, ki jo je napisal Michale Pollan pa se sooča z vprašanjem oziroma z dilemo, s katero se načeloma srečujemo vsi, vsak dan. Kaj bi danes jedel? Na izbiro imamo precej raznovrstno in široko paleto živil, ampak ali je to res tako zelo pomembno. Sezonskih živil ni, saj je v supermarketih praktično celo leto, na voljo vse, in tega skorajda v neomejenih količinah. Če lokalno ni v sezoni, pride pa od tam kjer je. Sprašuje se tudi ali je eko, bio in organsko res tako drugačno od običajno “masovno” vzgojene zelenjave in sadja.

In ker je postalo povpraševanje praktično nenasitno, se je tudi ponudba temu prilagodila in nenasitno išče poti in načine, da pridela in predela še več in več. Ne glede na načine in posledice, ki postajajo, kot lahko predvidevamo, katastrofalne tako za okolje kot za nas, ki uživamo takšno hrano. Res da opisuje “ameriški” način prehranjevanja ampak ta postaja tudi naš način. Vse je povezano.

Knjiga pa ni le kritika, tudi izobražuje. Pollan se v enem od poglavij osredotoči na vzrejo živine na “star” način, po starih principih in načelih. Opiše dan z družino, ki se je “izključila iz sistema” iz prehranjevalne verige tako rekoč. In vse več je takšnih.

Knjiga definitivno pusti priokus. Za pokušino pa je na voljo trailer.

Advertisements

Medium Raw – Anthony Bourdain

Med potovanjem po Indokini sem prebirala knjigo Anthonyja Bourdaina, Medium Raw – A Bloody Valentine to the World of Food and the People Who Cook. To je njegova druga ne-kuharska knjiga. Po uspehu njegove prve – Kitchen confidential, je prenehal delovati kot kuhar in se raje posvetil svoji pisateljski karieri, na katero je upal že vse od začekta… pa ga je potem pot zanesla v kuhinjo kjer je delal dobrih 25 let.

O vsem tem govori tudi v svoji drugi knjigi, v prvem poglavju kjer povzame prvo knjigo in govori o karakterjih ki smo jih takrat spoznali, obuja spominje njegovega “rokernrol” žviljenja, droge, ženske… V enem od poglavij omenja jedi, ki so mu najbolj ostale v spominu in jih je spoznal na svojih popotovanjih za snemanje oddaje na Food networku. Ravno ko sem bila na poti v Vietnam sem začela brati to poglavje, kjer je več kot razvidno, da je Bourdain popolnoma zaljubljen v Vietnam in njihovo najbolj tipično jed Pho.

Par poglavij je rahlo dolgočasnih a kljub temu humoristično/sarkastično – tipično Bourdainovsko obarvanih. Sploh ko govori o zamerah s svojim rivalom, prav tako kritiku, ko se posmehuje Alice in ko govori o razsežnostih in odgovornostih, ki jih prinaša očetovsto. Meni najljubše je poglavje Heroes and Villains kjer izpostavi najboljše in najbolj zloglasne chefe tega časa. Omeni in oceni svoje najljubše restavracije. Še posebej hvali kuharja Davida Changa. Zaradi vseh superlativov, ki mu jih nameni, je prepričal tudi mene, da sem v New Yorku obiskala njegovo restavracijo Momofuku Ko. Obiskala sem jih še nekaj iz omenjene knjige  – o katerih bom seveda napisala tudi kratke recenzije.

Knjiga se prebere s slastjo, če je bralcu všeč Bourdainov tip pisanja. Meni je. Spoh, ko s čutno preciznostjo opisuje jedi, ko je sarkastičen in rahlo črnogled. Je žmohtna, okusna – srednje surova!

Anthony Bourdain: Kuhinja strogo zaupno

Anthony Bourdain: Kuhinja strogo zaupno

Končno mi jo je supelo dobiti v roke. Knjigo. Strani so kar letele med prsti, tako prijetno so me zabavale štorije iz njegovih kuhinj in osebnega življenja. Če te ne motijo kletvice, zaskrbljujoče informacije o ravnanju s hrano v restavracijah, … Nadaljujte z branjem