Čepel je v kotu hladilnika in čakal, da se vrnem. Bil je zanemarjen, shiran in oslabel in nad njegovo pojavo bi skoraj obupala in se mu odpovedala. Pa sem si kot vedno, tudi tokrat rekla, da naj vsaj poskusim. Po parih dneh oživljanja z otrobi in sveže mleto moko je pokazal znake življenja. Več kot to. Prav bohotit se je začel v kozarcu kjer je fermentiral.

Zamesila sem ga s pol polnozrnate in pol bele pšenične moke. Tokrat ni počival čez noč zato je imel manj intenziven okus. Odličen za zajtrk, ki sem ga pogrešala. Maslo in med in ščepec nauka iz pripetljaja.