Tortice, kjer se testo naredi tako da se ločeno peni beljake se meni zdijo veliko bolj okusne in delikatne, kot pa tiste kjer se zmeša vse sestavine skupaj. Verjetno človek porabi kakšnih 10 minut dlje in pa nekoliko več nežnosti pri mešanju, rezultat je pa povsem drugačen. Lešnikova tortica po z zgornje slike je nastala po navdihu recepta J.Oliverja in je še pa še dobra – najprejprej je v ustih mehka potem grobo zahrustlja po lešnikih in nato še drobno zahrustlja od maka….in kot da še ni bilo zadosti, se ravno takrat začne v ustih topiti naribana čokolada. Edina škoda je le, da en kos sestoji iz 7 vgrizov… tako nekako sem preračunala. … Potem pa je potrebno že načeti nov kos. Za lešnikovo tortico potrebuješ naslednje sestavine: 115 g zmehčanega masla, 125 g lešnikov, 125 g sladkorja, nastrgano pomarančno lupinico, 4 jajca, 30 g moke, 125 ricotte ali skute, 2 žlici maka, ščepec soli, nekaj žlic marmelade (po izbiri) in 50 g temne čokolade. Da bi lešniki postali še bolj aromatični jih popečeš v pečici, 5 minut na 190 stopinj potem pa jih zmelješ – pa ne čisto v prah. Maslo in sladkor stepeš, tako da postane masa bleda, potem pa po malem dodajaš samo rumenjake. Moko preseješ k masleni masi, dodaš pomarančno lupinico, ricotto, zmlete lešnike in mak. V drugi posodi stepeš beljake do trdega patem pa sneg narahlo vmešaš v maso. Vse skupaj preliješ v pomaščen in pomokan model za torte, premer cca 23-25 cm. Pečeš 25-30 minut. Ko je tortica pečena počakaš, da se delno ohladi potem pa jo premažeš z rahlo razredčeno marmeladom – razredčiš jo z žlico ali dvema vode. Za konec po vrhu nastrgaš čokolado.
Tolsta nutrija 
tole je recept od J. Oliverja?
res je :)
torej bi bilo dobro to tudi omenit, tudi ce je malo prirejen. avtorske pravice pa to.
Ojla. Glede na to da to ni komercialni blog in od objav ne služim ne gre za kršenje avtorskih pravic. Bloganje je tu samo ljubiteljska dejavnost. Sicer pa sem enkrat že brala, da je predvsem na področju kuharskih receptov vprašanje avtorskih pravic zelo megleno. Recimo, ko kakšen priznani kuhar v svoji knjigi objavi nek tradicionalen recept. Ali pa kar celo knjigo s takšnimi recepti. Kot recimo potica. Ali pa krofi. Pa linški piškoti… Ali pa da jih pripravi v tv oddaji. No kakorkoli, zavoljo tvojega komentarja, sem članek popravila in bom v bodoče pripisala po katerem receptu sem dobila navdih.
Hvala za opombo!
ja, absolutno razumem, kaj hoces povedat. sicer nisem pravnik, ampak tile tradicionalni recepti verejtno sodijo pod “public domain” oz. so ze tako stari, da so avtorske potekle, ce se sploh ve, kdo je avtor (mogoce podobno kot npr. ljudske pesmi). se pa vsaj meni zdi lepo in korektno, da se navede avtorja, sploh pri takem receptu, kot je ta. ne vem, ali so sestavine in kolicine identicne z verzijo od Oliverja, je pa recept vsekakor prepoznaven.
vsekakor pa pohvale za spremembo objave! ;)
Narejena, sicer kot podlaga – ampak super.